|
|
Zgodovinski pogled na Evropsko unijo Zgodovinsko gledano, je civilizacija proces združevanja in razpadanja. Skozi tisočletja se je človeška družba združevala v večje ali manjše imperije, ki pa so na koncu neizogibno razpadli. Tista skupina ljudi, ki je imela politično moč podprto z vojaško premočjo, je osvojila sosednja ozemlja in tako združila določeno področje zemeljske oble v imperij. Taki primeri so rimski imperij, imperij Karla Velikega, imperij Aleksandra Makedonskega in Mongolski imperij. Vse ozemeljske združbe, ki so bile ustvarjene na silno, so slej ko prej propadle in razpadle. Cena takega združevalnega in razdruževalanega napredka civilizacije je ogromna materialna škoda in na milijone človeških žrtev. Težko si je predstavljati, kje bi bila naša civilizacija, če njen razvoj ne bi tako nihal, ampak bi bil bolj stabilen in premočrten. Tako prva kot druga svetovna vojna sta bila poskusa nasilnega združevanja, ki pa sta hitro propadla. Žarišče obeh svetovnih konfliktov je bila Evropa. Že po prvi svetovni vojni so se evropski politiki zavedali, da bo treba nekaj ukreniti, da ne bi prišlo do nasilnega združevanja Evrope in drugih delov sveta. Zavedali so se, da je treba Evropo združiti na demokratičnih temeljih, na povsem prostovoljnem članstvu v neki nadnacionalni vseevropski zvezi. Po drugi svetovni vojni so predlagali celo vrsto načrtov političnega, vojaškega in varnostnega združevanja Evrope, ki pa so vsi propadli. Takrat so namreč bili nacionalizmi še tako močni, da se nobena od vpletenih držav ni bila pripravljena odpovedati svoji popolni suverenosti na svojem ozemlju. Leta 1950 pa sta Jean Monet, Direktor francoskega inštituta za načrtovanje, in francoski zunanji minister, Robert Schumann, predlagala svoj načrt združitve Evrope. To sta bila pragmatična politika, ki sta se zavedala pasti preveč ambicioznih političnih načrtov. Zavedala sta se tudi, da leži srš ponavljajočih evropskih sporov v nacionalnih trenjih med Francijo in Nemčijo. Predlagala sta torej precej skromen načrt združitve francoske in nemške industrije premoga in jekla. In tako se je leta 1952 rodila Evropska skupnost za premog in jeklo (European Coal and Steel Community - ECSC). Franciji in Nemčiji so se že v začetku pridružile tudi Belgija, Italija, Luksemburg in Nizozemska. Ta nova naddržavna politična tvorba je bila zelo uspešna, saj je prinesla veliko ugodnosti in koristi v takrat dveh bazičnih gospodarskih panogah. Združevanje na gospodarskem področju se je zato nadaljevalo. Leta 1957 je bil podpisan Sporazum o evropski gospodarski skupnosti (European Economic Community - EEC) in Sporazum o evropski skupnosti atomske energije (European Atomic Energy Community - Euratom). S tem je bil vzpostavljen Evropski skupni trg (European Common Market - EEC), ki je omogočal prost pretok blaga, storitev, kapitala in oseb. Naslednji korak na poti gospodarskega združevanja se je zgodil leta 1979 z ustanovitvijo Evropskega monetarnega sistema (European Monetary System), ki predvideva skupni tečajni mehanizem (exchange rate mechanism - ERM) za države članice. Gospodarska integracija je tako pripeljala do popolne integracije Evropske unije, t.j. do Gospodarske in monetarne unije (Economic and Monetary Union - EMU) in do skupne valute, imenovane evro (euro). Evrokrati so uvideli, da je gospodarsko združevanje Evrope velik uspeh. Zato so se odločili za korak, ki je do takrat spodletel vsem evropskim politikom, ki so si prizadevali združiti Evropo - politična integracija. Z Enotno evropsko listino (Single European Act - SEA), sprejeto leta 1986, so se države članice zavezale, da bodo vzpostavile Evropsko unijo (European Union - EU) z namenom, da začnejo sodelovati tudi na političnem področju. Temu je leta 1992 sledila Pogodba o Evropski uniji (Treaty on European Union), znana tudi pod imenom Maastrichtska pogodba (Maastricht Treaty), ki predvideva skupno zunanjo politiko, razvoj in konsolidacijo pravne države in demokracije ter spoštovanje človekovih pravic Evropske unije. Namen Pogodbe za Evropo (Treaty for Europe), ki je bila podpisana v Amsterdamu leta 1997 (ali Amsterdamska pogodba - Treaty of Amsterdam), je poglobitev in razširitev Evropske unije. Ta pogodba zavezuje institucije Evropske unije, da poskrbijo za zaposlovanje in zagotovijo državljanom njihove pravice; da se odstranijo še zadnje ovire svobodnega pretoka blaga, storitev, kapitala itd. in, da se poveča vloga Unije v svetovnih zadevah. Širitev Unije Ustanovne članice so bile leta 1952 Francija, Nemčija, Luksemburg, Belgija, Italija in Nizozemska. Leta 1973 so se jim pridružile Združeno kraljestvo (Velika Britanija), Danska in Irska. Leta 1982 so jim sledile Grčija, Španija in Portugalska in nato še Avstrija, Finska in Švedska leta 1994. V naslednjem krogu naj bi se Uniji pridružile še Slovenija, Madžarska, češka, Poljska, Estonija in Ciper. Iz različnih razlogov so se članstvu odrekle Malta, Norveška in Švica, čeprav izpolnjujejo pogoje za vstop. Ob pridružitvi Evropski uniji, nova članica z Unijo podpiše pridružitveni sporazum (Treaty of Accession). Približevanje Slovenije Evropski uniji Slovenija je podedovala Sporazum o sodelovanju (Cooperation Agreement) z Evropsko unijo od bivše Jugoslavije, ki predvideva sodelovanje na določenih gospodarskih področjih. S podpisom Pridružitvenega sporazuma (Association Agreement ali Europe Agreement) 10. junija 1996 je Slovenija naredila velik korak v smeri polnopravnega članstva v Evropski uniji. Italija je sicer podpisu nasprotovala, ker Slovenija v svoji ustavi izrecno prepoveduje tujim fizičnim osebam pridobitev lastninske pravice na nepremičninah na ozemlju Slovenije, kar je v nasprotju z osnovnimi načeli Unije. Slovenska vlada je zato s t. i. Španskim kompromisom obljubila, da bo to določilo v slovenski ustavi odpravljeno pred polnopravnim članstvom Slovenije v Evropski uniji. V začetku 1998 je bila v Luksemburgu sprejeta odločitev o začetku pogajanj za pristop Slovenije k Uniji, za kar je potrebna predpristopna strategija (Pre-accessison strategy). Pogajanja so se pričela konec marca 1998 in Slovenija naj bi postala polnopravna članica Unije predvidoma leta 2003. Do takrat naj bi bila prevedena vsa primarna in sekundarna zakonodaja Unije, t.j. vsi osnovni dokumenti Unije, pogodbe o polnopravnem članstvu držav članic, uredbe, direktive in odločitve Evropskega sodišča. Gre za več deset tisoč gostotiskanih strani strokovnega besedila, ki mora biti preveden v slovenščino do leta 2003, če želi Slovenija formalnopravno postati polnopravna članica Unije. Trije stebri Evropske unije Vsebinsko se Unija deli na tri stebre. Prvi steber (first pillar) vsebuje celotno gospodarsko področje Unije: Evropska Skupnost za premog in jeklo, Evropska skupnost atomske energije in Evropska gospodarska skupnost. Drugi steber (second pillar) vsebuje pomemben del politične integracije Unije: skupna zunanja in obrambna politika (Common Foreign and Security Policy - CFSP). Vojaška roka Unije v sklopu drugega stebra je Zahodnoevropska unija (Western European Union - WEU), ki pa je prenehala delovati v novembru 2000. Svoje pristojnosti je prenesla na NATO. Tretji steber (third pillar) vsebuje sodelovanje držav članic Unije na področju notranjih zadev in pravosodja (Home Affairs and Justice - HAJ). To pomeni sodelovanje pri odkrivanju ilegalnih prebežnikov, boju proti pranju denarja, tihotapljenju orozja in mamil, varovanju zunanjih meja Unije, imigracijski politiki, itd. Evropska unija ima pet institucij: Svet Evropske unije (Council of the European Union), Evropski parlament (European Parliament), Evropsko komisijo (European Commission), Evropsko sodišče (European Court of Justice) in Evropsko računsko sodišče (European Court of Auditors). Zakonodajni postopek poteka tako, da Evropska komisija sama, ali na predlog drugih organov Unije, predlaga Evropskemu svetu osnutek zakona. Evropski svet potem skupaj z Evropskim parlamentom zakon sprejme ali zavrne v t. i. postopku soodločanja (co-decision making procedure). Ko je zakon sprejet, Evropska komisija prevzame izvršilno vlogo in tako zagotovi, da se zakon pravilno izvaja ali prenese (transponira) v zakonodajo držav članic. Svet Evropske unije (Council of the European Union) je najvišje zakonodajno telo Unije. Sestavljen je iz Evropskega sveta (European Council), ki združuje vse predsednike držav ali vlad držav članic ter predsednika Komisije. Eno stopnjo nižje je Svet ministrov (Council of Ministers), ki združuje ministre Unije iz različnih resorjev. Dejansko obstaja dvajset Svetov ministrov, glede na resor, ki ga določen Svet pokriva. Najpomembnejši je Svet za splošne zadeve (General Affairs Council), ki ga sestavljajo ministri za zunanje zadeve; sledijo Svet transportnih ministrov (Council of Transport Ministers), Svet kmetijskih ministrov (Council of Agricultural Ministers) itd. Eno stopnico nižje na hierarhični lestvici je Odbor stalnih predstavnikov (Committee of Permanent Representatives), znan tudi pod francosko okrajšavo COREPER. To telo združuje vsa stalna predstavništva držav članic Unije v Bruslju. Svet Evropske unije zastopa nacionalne interese vlad držav članic in skupaj z Evropskim parlamentom sprejema zakone. Zakoni se sprejemajo soglasno ali s kvalificirano večino, odvisno od področja zakonodaje. Za najpomembnejše zadeve, kot so pristop nove članice ali stopnja davkov, je še vedno potrebno soglasje (unanimity). Za manj pomembna področja je potrebna kvalificirana večina, to je 71% vseh glasov, ki je osnovana na ponderiranem glasovanju (weighted voting). To pomeni, da imajo glasovi večjih držav članic večjo težo kot glasovi manjših držav članic. Nemčija ima na primer pet glasov, Luksemburg pa samo dva. Predsedništvu Sveta predsedujejo države članice po načelu rotacije z zamenjavo vsakih šest mesecev. Predsedujoča država določi, kaj bo na dnevnem redu sestankov. Da se zagotovi kontinuiteta delovanja Sveta ministrov, so ustanovili posebno institucijo, tako imenovano Trolko, ki jo sestavljajo zunanji ministri predhodne, trenutne in bodoče predsedujoče države članice. Zakoni, ki jih skupaj s Parlamentom sprejema Svet, so objavljeni v Uradnem listu (Official Journal - OJ) Evropske unije in sicer v obliki uredb (regulations), direktiv (directives), odlokov (decisions) ter priporočil in mnenj (recommendations in opinions). Uredbe so brezpogojno zavezujoče za vse države članice z dnem, navedenim v uredbi. Direktive so zavezujoče za vse države članice, ki pa imajo možnost, da direktivo v določenem času in na svoj način prenesejo (transpose) v svojo nacionalno zakonodajo. Odloki so zavezujoči za vse tiste, na katere se nanašajo: samo na nekatere države članice ali pa na posameznike. Priporočila in mnenja Sveta niso zavezujoča, temveč izražajo stališče Sveta do določene zadeve. Evropski parlament (European Parliament ali Parliament) ima zakonodajno oblast in skupaj s Svetom Evropske unije odloča v postopku soodločanja (co-decision making). Evropski parlament ima tudi moč blokirati zakon. Parlament zastopa interese parlamentarnih strank držav članic Unije. člani parlamenta unije (Members of European Parliament - MEPs) se od leta 1978 volijo z neposrednimi volitvami (direct suffrage) v vseh državah članicah Unije. Parlament je sestavljen iz predsedstva in 14 podpredsednikov ter 20 stalnih odborov (standing committees). V začetku je imel Parlament Evropske unije zelo omejeno vlogo pri sprejemanju zakonodaje. Lahko je samo podal svoje mnenje in predloge, ni pa neposredno vplival na sprejemanje zakonodaje. Pristojnosti Parlamenta so se počasi razširile od postopka posvetovanja (consultation procedure) in sodelovanja (co-operation procedure) do soglasja (assent) in soodločanja (co-decision making), tako da ima zdaj Parlament, še posebej v postopku soodločanja, zelo dejavno vlogo kot organ zakonodajne oblasti. Evropska komisija zastopa interese Evropske unije (the European interest). Vsebinsko se ukvarja predvsem s prvim stebrom Unije, t.j. z gospodarsko politiko. To je zakonodajno telo, ki na podlagi pogodb in sporazumov Evropske unije pripravlja osnutke zakonov (draft legislation) in jih predlaga Evropskemu svetu. Seveda pri tem upošteva predloge in priporočila drugih institucij Unije. Naloga Evropske komisije je tudi, da po sprejetju zakona zagotovi, da se ta zakon dosledno izvaja in upošteva v državah članicah. To pomeni, da je Evropska komisija izvršilni organ Unije. Poleg teh pristojnosti lahko Komisija izvaja sankcije, s katerimi kaznuje države, ki se ne pridržujejo zakonodaje Unije. Komisija je sestavljena iz dvajsetih članov Komisije (Members of the Commission), imenovanih tudi komisarji (Commissioners). Njim je odgovornih 26 generalnih direktoratov (Directorates General - DG), ki so organizirani za posamezna področja, približno tako kot ministrstva na nacionalni ravni. Tem predsedujejo generalni direktorji (Directors General). Generalni direktorati so sestavljeni iz direktoratov in enot. Poleg tega ima Komisija svoja predstavništva v vseh državah članicah in 126 delegacij v državah nečlanicah. Evropsko sodišče (European Court of Justice - ECJ) je vrhovno in ustavno sodišče Unije in je edino pravosodno telo Unije. Sestavlja ga 15 sodnikov (judges) in 9 generalnih advokatov (Advocates-General). Naloga tega sodišča je tolmačenje evropskega prava, nadzor nad legitimnostjo odločitev Evropske komisije in Evropskega sveta in nadzor nad izvrševanjem zakonodaje Unije v državah članicah. Evropsko sodišče tudi razsoja o sporih med državami članicami, med organi Unije in med posameznimi fizičnimi in pravnimi osebami. Leta 1988 je bilo ustanovljeno Prvostopenjsko sodišče (Court of First Instance - CFI) z namenom, da razbremeni Evropsko sodišče. Pristojno je za spore na področju gospodarstva, konkurence, antidumpinga itd. V primeru nestrinjanja z razsodbo Prvostopenjskega sodišča imajo stranke v sporu pravico pritožbe na Evropsko sodišče. Evropsko računsko sodišče (European Court of Auditors) nadzira finančno poslovanje in proračun Unije; izvaja revizijo knjigovodstva Unije in njenih institucij; zagotavlja zakonitost in pravilnost finančnega poslovanja in ugotavlja ali je bilo finančno poslovanje Unije racionalno. To sodišče skrbi tudi za to, da se prilivi iz davka na dodano vrednost (value added tax - VAT), carin in drugih virov pravilno pobirajo in prelivajo v proračun Unije. Evropsko računsko sodišče pripravlja letna računovodska poročila. Da bi se zagotovila popolna odprtost in preglednost finančnega poslovanja Unije, lahko Računsko sodišče kadarkoli pregleda in poda svoje mnenje o tekočih finančnih zadevah v posebnem poročilu. To lahko stori na lastno pobudo ali na predlog ene od institucij Unije. Ekonomski in socialni odbor Ekonomski in socialni odbor (Economic and Social Committee - ECOSOC) zastopa interese treh skupin gospodarskih in socialnih partnerjev (economic and social partners) in sicer: delodajalcev, delavcev in različnih skupin kot so kmetovalci, svobodni poklici, mala in srednjevelika podjetja, dobrodelne organizacije. Mala in srednjevelika podjetja (Small- and Medium-sized Enterprises - SMEs) so izrednega pomena, saj predstavljajo 80% gospodarstva Unije. Od leta 1992 ima Odbor pravico predlagati zakone, Komisija in Svet pa se morata v določenih primerih, kot so prosti pretok delovne sile, izobraževanje, zdravstvo, zaščita potrošnika, varstvo okolja in regionalni razvoj, z Odborom posvetovati, predno sprejmeta odločitve na teh področjih. Predloge ali delovne dokumente pripravijo ad hoc skupine, ekspertne skupine in študijske skupine. Funkcija Odbora je strokovna in je zato nepolitična. Odbor je sestavljen iz svetovalnih odborov (Advisory Committees), v katerih zaseda 222 predstavnikov različnih, zgoraj omenjenih ekonomskih in socialnih skupin Evropske unije. Odbor regij Odbor regij (Committee of Regions - COR) zastopa načelo subsidiarnosti (subsidiarity principle) Unije. Ta odbor zastopa interese regionalne in lokalne uprave in je zato politične narave. To je svetovalno telo Komisije in Sveta, ki zastopa lokalne in regionalne interese ter jih vključuje v postopek odločanja na ravni Unije. Odbor je še posebej zadolžen za preverjanje združljivosti zakonodaje Unije z regionalnimi in lokalnimi interesi in z upravno prakso na tej ravni. Da bi regionalni predstavniki čim bolje zastopali interese svojih regij, se srečujejo v Bruslju samo petkrat na leto in tako lahko ostanejo v tesnem stiku z lokalnimi interesi in potrebami, katere zastopajo. Odbor regij ima tudi pravico predlagati zakonodajo in sestoji iz osmih komisij in štirih podkomisij. Te komisije imajo tudi svetovalne odbore, v katerih je 222 predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti. Nekaj pojmov za boljše razumevanje Evropske unije Skupni trg ali enotni trg Skupni trg (common market) pomeni, da so med državami članicami odpravljene vse ovire pretoka blaga, storitev, kapitala in delovne sile. To npr. pomeni, da ni treba plačevati carinskih dajatev med državami članicami Unije. Na žalost ima vsaka država članica svoje standarde in normative, zato so zaradi zelo različnih standardov nastale velike ovire znotraj skupnega trga. Naslednja stopnja gospodarske integracije je torej zahtevala vzpostavitev enotnega trga (single market), ki predvideva usklajenost nacionalnih standardov in normativov držav članic. Svet Evrope ni Evropski svet Svet Evrope (Council of Europe) ima sedež v Strasbourgu in ni institucija Evropske unije. Ukvarja se z zaščito človekovih pravic, kulturo in izobraževanjem ter je osnovan na Listini o človekovih pravicah. Svet Evrope je predvsem politična institucija, katere odločitve, mnenja in priporočila nimajo velike obvezujoče teže. Slovenija je polnopravna članica te nadnacionalne evropske organizacije. Evropski svet (European Council) je del institucije Evropske unije in je vrhovni organ Sveta Evropske unije. Evropski svet sestavljajo predsedniki vlad ali držav članic Unije. Je vrhovno zakonodajno telo Evropske unije in vrhovno telo Sveta evropske unije. Izbirna klavzula Izbirna klavzula (opt-out clause) je možnost članice Unije, da ne sprejme določene direktive ali uredbe Unije. To možnost je na primer izkoristilo Združeno kraljestvo, ko se je odločilo, da ne bo upoštevalo zakonodajo Unije na področju socialnega varstva in, da se ne bo pridružilo Gospodarski in denarni uniji (Economic and Monetary Union - EMU). Subsidiarnost Načelo subsidiarnosti (subsidiarity principle) predvideva delovanje Unije, t.j. izvajanje aktivnosti na ravni celotne Unije samo na tistih področjih, kjer bi bilo delovanje posameznih držav članic neučinkovito, oziroma neracionalno. Na področjih, na katerih organi Unije nimajo izključnih pristojnosti delovanja in odločanja, mora Komisija opravičiti tako imenovano nadnacionalno delovanje (supranational action). Tako delovanje Unije pa ne sme presegati okvira, ki še zagotavlja učinkovito izvajanje posameznih aktivnosti. Po načelu subsidiarnosti naj bi se večina dejavnosti prenesla na raven vlad držav članic, regij ali celo neodvisnih organizacij. Gre torej za decentralizacijo in federalno urerditev oblasti, ki jo podpirajo in zagovarjajo evrofederalisti. Svoboščine Z enotnim trgom Unija zagotavlja prost pretok blaga, storitev, kapitala, delovne sile, ljudi (free movement of goods, services, capital, work force, people) in tudi svobodo ustanovitve (freedom of establishement), kar pomeni, da lahko vsak državljan Unije kjerkoli v Uniji ustanovi pravno osebo ali deluje kot samostojno zaposlen. Poleg tega Unija zagotavlja tem podjetjem in osebam v svobodnih poklicih, da bodo po načelu nacionalne obravnave (national treatment) obravnavani kot domači gospodarski subjekti. Zakonodaja Unije poleg tega zagotavlja pravico preselitve upokojencev (freedom of relocation of retired people) kamorkoli na ozemlju Unije. Primer Cassis de Dijon Ta sodni primer je mejnik pri vzpostavljanju enotnega trga Unije. Gre za prepoved prodaje francoskega ribezovega likerja v Nemčiji zaradi premajhne vsebnosti alkohola. Nemški standard namrec zahteva večjo stopnjo alkohola v likerjih. Francoski proizvajalec se je skliceval na načelo prostega pretoka blaga v Uniji in Evropsko sodišče je odločilo, da se vsi proizvodi, izdelani v Uniji, lahko prodajajo kjerkoli na ozemlju Unije, če ne predstavljajo nevarnost zdravju in niso v nasprotju s splošnim družbenim interesom. Agenda 2000 Ta dokument je bela knjiga (white paper) Komisije in predstavlja načrt bodoče poglobitve (deepening) in širitve (enlargement) Unije. Predvideva večjo gospodarsko rast Unije, povečanje zaposlenosti, modernizacijo politike in širitev meja Unije z vključitvijo srednje- in vzhodnoevropskih držav ter Ukrajine, Belorusije in Moldavije. Predsednik Komisije, Jacques Santer je v tem dokumentu označil trenutno stanje v Uniji kot "zgodovinsko priložnost, da se zagotovi mir od Lizbone do Vladivostoka." Skupna kmetijska politika Prvotni namen skupne kmetijske politike (Common Agricultural Policy - CAP) je bil, da se po pomanjkanju med drugo svetovno vojno zagotovi dovolj hrane za prebivalce takratne Evropske skupnosti. S subvencijami je ta politika spodbujala kmete, da so pridelovali čim več, tako da so se sčasoma nabrale ogromne zaloge živil. Zato je bilo treba to najspornejšo politiko Unije bistveno spremeniti in začeti spodbujati kmetovalce, da bi pridelali čim manj. Tako prihaja do absurdnega primera, ko kmetovalci dobivajo denarna nadomestila za zemljo, ki je ne obdelujejo. Še vedno pa so kmetovalci Unije zaščiteni pred svetovno konkurenco z raznimi olajšavami in izvoznimi subvencijami (export subsidies). Strukturni skladi Namen strukturnih skladov (Structural Funds), kot so Regionalni sklad (Regional Fund), Socialni sklad (Social Fund) in Kohezijski sklad (Cohesion Fund), je zagotoviti enakomeren razvoj celotne Unije in s tem preprečiti selitev delovne sile iz manj razvitih, podeželjskih področij v mestna središča. Sredstva iz teh skladov so torej namenjena razvoju posameznih gospodarskih in negospodarskih sektorjev na lokalni in regionalni ravni manj razvitih področij Unije. Konvergenčni kriteriji Pred vstopom v gospodarsko in denarno unijo (Economic and Monetary Union - EMU) morajo države članice Unije izpolniti naslednjih pet konvergenčnih kriterijev (convergence criteria): inflacija ne sme presegati 1,5% povprečja treh najnižjih inflacijskih stopenj; dolgoročna obrestna mera ne sme presegati 2% povprečja treh najnižjih obrestnih mer; proračunski primanjkljaj ne sme presegati 3% bruto domačega proizvoda; javni dolg ne sme presegati 60% bruto domačega proizvoda; devizni tečaj mora biti stabilen, t.j. dve leti se mora gibati v predpisanih mejah, ki so določene z mehanizmom deviznih tečajev (Exchange Rate Mechanism - ERM) Gospodarska in denarna Unija Gospodarska in denarna Unija (Economic and Monetary Union - EMU) prestavlja enega od najpomembnejših projektov Unije do konca leta 2000. Gre za popolno uskladitev in tesno povezavo gospodarskih in denarnih politik držav članic. Vzpostavitev te unije bo potekala v treh stopnjah. Prva stopnja se je začela leta 1990, ko je bil odpravljen nadzor nad gibanjem kapitala. Druga stopnja se je začela leta 1994 in bo trajala najdlje do 1999. Za uresničitev te stopnje je bil ustanovljen Evropski monetarni inštitut (European Montary Institute - EMI), ki bo dal zadnji, tretji stopnji institucionalni okvir. Pomembno vlogo pri doseganju konvergenčnih kriterijev in vstopu v Gospodarsko in denarno unijo manj razvitih držav članic Unije imajo tudi razni Strukturni skladi, še posebej Kohezijski sklad, ki je bil ustanovljen prav za ta namen.
|
||||||||
|
